Učenci

Zaradi naših otrok in pomena dostopnosti njihove izobrazbe smo del družbenega konsenza o javnem dobrem. Skrb za znanje in vzgojo najmlajših generacij je vzklila v sami zibelki Zahoda v antičnih časih. Stari Grki so glasbo cenili kot vzgojno sredstvo, ki "podeljuje s harmonijo in ritmom milino duši" (Aristotel) ali kot zrcalo družbe - "kakršna glasba, takšna država" (Platon). Pitagora je v glasbi iskal kozmični red in ni nenavadno, da so v starogrških šolah imeli glasbo za obezen predmet v obliki igranja vsaj enega instrumenta in petja bodisi v zboru bodisi ob spremljavi. Tudi srednjeveška Evropa je postavila glasbo kot eno od septem artes liberales - kot obvezno znanje svobodnega človeka. Od vsega začetka je bila predmet tudi na evropskih univerzah. Tradicija glasbenega izobraževanja je torej veličastna. Pomen stika z lepoto, kjer je ena od oblik njenega obstoja tudi glasba, pa ni in ne more izgubiti na vrednosti. Človek se bori za svoj glas, za pravico do svoje individualnosti in pravico biti slišan. Ta boj se začne z rojstvom in se ne konča nikoli. Eden od naših glasov je tudi naš notranji glas, tisti ki nas vodi skozi življenje, glas naše intimnosti in hkrati tisti, ki je blizu in imanenten glasbi in poeziji. Skrbi za našo harmoničnost in uglašenost, tolaži nas v žalosti, zaustavi  nas ob lepih trenutkih. Življenje bi bilo  brez vsega tega siromašnejše, zato je glasba je pomembna in pomembno jo je učiti.