Petje

Solopetje je izraz, s katerim v vokalni glasbi imenujemo izvajalski način petja in se uporablja predvsem v šolstvu.Razlog za uporabo tega izraza je tudi zaradi mnogih pevskih načinov in zvrsti, npr. petje v pevskem zboru, šansonsko in zabavno-glasbeno, rockersko petje, koralno petje, metalsko »lajanje« itd. Izobraženi solopevec bo večinoma izvajal dela klasične glasbe, pel v operi ali kot solist.
Šola solopetja obsega vokalno tehniko pravilnega petja (s prepono) in dihanja, pravilne telesne drže, uporabe akustičnih delov telesa (nosna votlina), minimalnega naprezanja glasilk, spoznavajne sposobnosti svojega glasu (razpon, barvo) itd. Za razliko od instrumentalnega glasbenega izobraževanja, kjer so za začetek študija zaželjena že zgodnja otroška leta, se študij solopetja začne šele po dokončani mutaciji glasu. Tako začenjajo s tem študijem večinoma pevsko nadarjeni glasbeniki z močnim in čistim glasom, ki že imajo vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in so tako sposobni brati note.
Profesionalne pevce resne glasbe večinoma nazivamo z izrazi tenorist, sopranistka, basist, altistka, itd., in manjkrat z izrazom solopevec, v praksi klasične glasbe pa delamo razlike še med koncertnimi, opernimi in zborovskimi pevci.

	NIŽJA STOPNJA				VIŠJA STOPNJA
	1	2	3	4	5	6
Petje	1,33	1,33	1,33	1,33	2	2
Nauk o glasbi	2 (1,33)	2 (1,33)	2 (1,33)	2 (1,33)
Solfeggio					2 (1,33)	2 (1,33)
Pevski zbor	2	2	2	2	2	2
Komorna igra					1	1

Pojasnila k predmetniku:

priporočljiva starost za ženske je 17 do 24 let ter za moške 18 do 24 let
pouk se izvaja individualno
dodatni pouk je možno uvesti ob izpolnjevanju pogojev skladno s Pravilnikom o izvajanju pouka v glasbenih šolah v obsegu 30 minut tedensko od 2. razreda dalje
pri pouku sodeluje korepetitor z 1,33 PU tedensko na oddelek (16) učencev od 1. do 6. razreda oz. 2 PU tedensko na oddelek (16) učencev od 7. razreda dalje